In življenje teče dalje. Bojanova zgodba je še kar nekaj časa visela v zraku mojega lokala. Kar nismo mogli verjet tej kruti življenjski zgodbi. Življenje gostinca je tudi na meni začelo puščati posledice. Nočno življenje in pa alkohola sta načela tudi moje zdravje. Tako se je sama po sebi pojavila ideja o zaprtju. Pa vendar se to ne more zgoditi čez noč. Po tehtnem premisleku in zdravniških izvidih odločitev ni več težka. Zapiramo. Konec.
Po koncu poletne sezone odhajam. Eno desetletje garanja je bilo dovolj. Plan za naprej. Najprej rehabilitacija, potem pa poiskati službo. Tako lahko, ne stresno. Najprej pa seveda zaslužen dopust s punco in psom. Pa je minilo še eno leto odrekanja in okrevanja. Trud je poplačan. Rehabilitacija pa uspešna. Zdaj pa je čas za iskanje službe. Dovolj je bilo počitnic. Z malo sreče in s pomočjo prijateljev se mi uspe zaposliti v eni od državnih služb. Odlično. Delovni čas samo dopoldan, vikendi in prazniki prosto. Neverjetno, da takšne službe še obstajajo. Čisto nasprotje zahtevnega dela v gostinstvu v Sloveniji, kjer si sedem dni na teden v službi. Pa še delo na terenu, vedno med ljudmi. Noro. Res imam srečo. Še ena dobra odločitev v mojem življenju. Je bilo tudi nekaj slabih, danes vidim, da napačnih. Na mojo srečo jih je bilo zelo malo. Tako so minevali dnevi. Dnevi so prehajali v tedne in tedni v mesece.
Ritem življenja se mi je umiril in začel sem uživati v življenju, v prostem času, ki ga imam sedaj na pretek, za punco, za psa, za družino in konec koncev za prijatelje in hobije. Tega prej ni bilo. Videl sem samo delo, delo in delo. Zdaj vidim, da se ne splača toliko garati. Kaj ti pomaga polna vreča denarja, če ga nimaš kje in predvsem s kom zapraviti. Nekega dne pa klic. Na telefončku piše skrita številka. Oglasim se, glas na drugi strani pove, od kod kliče in vpraša če sprejmem klic osebe z imenom Bojan.…