Že kar nekaj časa nazaj, sem neprestano premišljeval, kako lepo mi bo, če bom enkrat dedek. No, potem pa je prišel ta čas, da sem postal dedek mojemu vnuku. Od malega sem ga veliko čuval. Nikoli mi ni bilo težko. Kajti ravno, ko se je on rodil, sem jaz šel v penzijo. Lahko rečem, da je bil pri meni čisto vsaki dan. Ko je bil malo večji, pa sem se odločil, da bova imela najin skupni projekt in to je vrtna hiška. Želel sem, da bi moj vnuk imel vrtno hiško, katero bi od vsega začetka naredila čisto sama. Ko sem vnuku povedal, da bova delala hiško, je bil navdušen. Tako sva začela. Šla sva skupaj v trgovino po ves material, tako je vnuk bil skozi zraven. Bil je ponosen, da je lahko z menoj delal nekaj novega.
Jaz pa sem tisti dedek, ki vnuku pusti delati. Tako sem mu dal kladivo, čopič, žagico in tako dalje. Lahko rečem, da sem ga veliko naučil. Tako je najina vrtna hiška rasla iz dneva v dan. Potrebovala sva kar nekaj dni in to ravno zato, ker sem ga pustil delati. Nisem hotel delati sam in da on samo gleda zraven. Hotel sem, da se tudi on počuti del te hiške. Veliko staršev dela napako, da morajo otroci samo stati zraven in nekaj pobirati, ko oni nekaj ustvarjajo. To ni prav. Je pa res, da jaz sedaj imam čas in midva lahko delava počasi. Ko pa si starš, pa se ti vedno mudi. Tako je najina vrtna hiška bila že skoraj pri koncu. Res je bila lepa. Morala sva jo še samo prebarvati. Tako sem se odločil, da bo hiško prebarval on sam. Seveda sem ga vprašal, če si to želi. Bil je navdušen in seveda ponosen sam na sebe. Ko enkrat otrok toliko prispeva k določenem projektu, kot je sedaj prispeval moj vnuk, mu to da veliko več, kot pa si mislite. Vrtna hiška stoji pred mojo hišo.