Še pred svojim osemnajstim letom sem pričel s pridobivanjem vozniškega izpita za avtomobil. Že dolgo nazaj sem se odločil, da bom na dan svoje polnoletnosti opravil tudi vozniški izpit.
Vsi mojo zaslužki, ki sem jih prejemal vsa ta srednješolska leta so bili skrbno shranjeni na bančnem računu, tudi del štipendije sem redno polagal na ta račun, odprt samo z enim namenom. Privarčevati čim več denarja za nakup svojega prvega avtomobila. Nabral se je kar lep kupček, za dokaj soliden avtomobil. Vozniški izpit mi je uspelo opraviti točno na moj osemnajsti rojstni dan. Ves ponosen sem privihral domov in ga pokazal mami. Z rosnimi očmi me je objela in dejala, samo bodi previden na cesti, kot so te učili in naučili v avtošoli. Opozorila me je, da je potrebno skleniti tudi zavarovanje avta. Moj pogled ji je dal vedeti, da nimam pojma o čem govori. Iz predala omare v dnevni sobi vzame kartonsko mapo in jo prinese v kuhinjo na mizo, jo odpre in mi poda list papirja, na katerem piše zavarovanje avta, to je zgibanka zavarovalnice, pri kateri ima mama sklenjeno zavarovanje avta.
Naslonim se na naslonjalo stola in začnem z branjem, piše, da je po zakonu obvezno skleniti zavarovanje avta, to pa zato, da zavarujemo sebe in druge udeležence v prometu ter vozila. Takšno sklenjeno zavarovanje velja tako doma kot tudi v tujini, v večini držav. Izjeme so tudi napisane na dnu brošure, v katerih pa zavarovanje avta ne velja, največkrat gre za države iz vojnih območij. Dobro, tja se sigurno ne bom vozil, to že zdrava pamet pove, da se je takšnih območij potrebno izogibati. Nadalje zgibanka podaja podatke o raznih vrstah avtomobilskega zavarovanje, o cenah zavarovanja ter kdaj in kako je potrebno avtomobilsko zavarovanje podaljšati.
Nekako sem seznanjen kaj in kako glede zavarovanja, seveda po mamini zaslugi. Kaj bi brez mame.