V času koronakrize sem najbolj pogrešala smučanje. Ker živim v krajih, kjer nimamo smučišč, sem komaj čakala, da odprejo občine, da bom lahko šla smučat. Vsako zimo sem smučala dvakrat po 14 dni nekje daleč, enkrat v Sloveniji in drugič v tujini. To je moj najljubši čas v letu.
Seveda pa je čas korone vse spremenil. Moje življenje se je tako rekoč ustavilo, ker sem imela delo od doma, tako skorja nisem več nikamor šla. Bila sem navajena, da izkoristim vsak dan, tako sem včasih delala ponoči in čez dan uživala, ko sem obiskala kakšen nov kraj, šla v planine, na morje. Sedaj pa sem obsedela doma. Še dobro, da živim v hiši.
Ko se je odlok med občinskimi mejami sprostil, sem še isti dan šla smučat na Krvavec. Obožujem to smučišče, lahko bi preživela celo zimo na teh smučarskih progah. Že dolgo nisem tako uživala, kot sem tokrat. Namenoma sem šla čisto sama, lahko bi poklicala prijatelje in sigurno bi nekdo šel z menoj, vendar si tega nisem želela. Tokrat sem želela smučati sama, si vzeti čas samo zase. Ta dan je bilo na Krvavcu prekrasno vreme. Polno snega in sonce. Hrano sem imela s seboj, tako da, ko sem postala lačna, sem šla do avta in se najedla in spila kavico, ki sem si jo ravno tako skuhala doma.
Ta dan si bom za vedno zapolnila, ker je bil res lep. Že dolgo nisem smučala, da je bilo res tako jasno in sončno. Enostavno nisem potrebovala bunde, lahko sem smučala v toplejši majici. Kakšna kapa in rokavice, nič od tega nisem potrebovala.